Tudi za sovjetske vojake se je zima 1941-1942 izkazala za resen preizkus. Wehrmacht se je moral v svoji koži naučiti vseh »čarov« prave ruske zime. Veliko nemških veteranov, ki so preživeli drugo svetovno vojno in sodelovali v bojih na vzhodni fronti, z grozo spomnil ne le na "rusko zimo", ampak tudi na težave, ki jih povzroča proces pridobivanja in vzdrževanja toplote.
Kako so se ogreli nemški tankerji med drugo svetovno vojno? Recimo: kot je služil njihov brkati arijski »bog«, so se greli. Do leta 1944 ni bilo poskusov vgradnje peči ali grelnikov na rezervoarje. Prvi rezervoar, na katerem se je pojavil vsaj nekakšen ogrevalni sistem, je bil Panzer V - "Panther". Res je, glasba ni igrala dolgo in zelo malo avtomobilov je dobilo želeno peč. In vse zato, ker leta 1944 Wehrmacht ni bil več kos tehnološkim užitkom. Treba je bilo prihraniti na vsem, kar je bilo mogoče zaradi izčrpavanja virov Reicha in nenehnega bombardiranja zaveznikov. Da bi "upravičili" mračnega tevtonskega genija, je treba omeniti, da se peči na rezervoarjih niso množično pojavljale niti v drugi polovici 20. stoletja.
Najlažji in najučinkovitejši način ogrevanja v nemškem rezervoarju je uporaba motorja avtomobila. Kot lahko ugibate, toplota prihaja iz motorja. Težava je bila v tem, da je bil motorni prostor pri večini modelov Panzer ograjen s posebno steno. Vgrajen je bil za izboljšanje požarne varnosti avtomobila, vendar je že pri -5 stopinjah Celzija postal prekletstvo za posadko. Zato so nemške posadke začele množično vrtati luknje v zaščitno pregrado in tja vstavljati cevi, da bi iz motornega prostora prišel vsaj nekaj vročega zraka v bojni prostor.
Poleg tega so bili uporabljeni kerozinski gorilniki, petrolejske sijalke, pa tudi kemični viri toplote. Učinek prvih dveh je bil zelo dvomljiv. Poleg tega so bile petrolejske sijalke tudi neposredno prepovedane za častnike, saj so predstavljale veliko nevarnost v rezervoarju. Slednji so se kar dobro ogreli, a so redkokdaj padli v roke cisternam, saj so bili predvsem namenjeni voznikom tovornjakov.